Regresoterapija ima svoj letni čas, to je jesen. Odkar sem potrdila seminar, ki ga naredim le vsakih nekaj let, me v mislih obiskujejo zgodbe, v katere sem vstopala kot regresoterapevtka. Nekatere so name naredile res velik vtis in me nekako nagovarjajo še danes. Opominjajo me na krhkost in minljivost, na drugi strani pa na priložnosti, ki jih ne živim. Najbolj tragične zgodbe niso bile tiste z umori, ampak življenja, v katerih se ni nič zgodilo. Pogum (ne morem verjeti, da sem to res naredila) ali strah (nikoli si nisem upala povedati), strast ali otopelost, delovanje ali čakanje, da se nekaj zgodi, to so podobe, ki lahko nekaj pomenijo tudi v tem življenju. Ker presenetljivo veliko prinesemo s seboj, celo fizično podobnost, navade, talente… 

Osebo, s katero si delil izkušnje v preteklem življenju, zlahka prepoznaš po očeh. Obarvan prstan oči, šarenica, je koda, zapis, ki ga duša lahko prebere. V pravem trenutku se to zgodi tudi v vsakdanjem življenju, v meditativnem stanju med regresoterapijo pa je to lažje. Kadar se zaljubiš, niti ne dojameš, da je tvoja duša morda prebrala zapis v očeh druge osebe in jo prepoznala. Partnerske zveze imajo večinoma karmično prepletena pretekla življenja, prav tako osebe v primarni družini (starši in otroci, bratje in sestre). Zakaj se ponovno srečajo, zakaj se iščejo? Vsaka zgodba je unikatna, karmični vzorci pa se ponavljajo. Krivda, zamera, nedokončan odnos, travmatična izkušnja, velika žalost, izguba, hrepenenje, krivica, ljubezen, povezanost skozi več življenj, dušna skupina, podpora, točno določena izkušnja…

Dokler si žrtev in storilec ne padeta v objem, zgodba nima srečnega konca, je rekel Bert Hellinger, utemeljitelj družinske postavitve, in do konca seminarja nisem prišla k sebi od vrtoglave globine te izjave. Ne spomnem se več, za kaj je šlo, ampak regresije so mi to trditev večkrat potrdile. Tisti, ki je nekoga prizadel, išče prizadetega, da bi karmični dolg poravnal. Prizadeti išče tistega, ki ga je prizadel, da bi se maščeval ali mu odpustil. S ponovnim srečanjem dobimo priložnost, ni pa nujno, da jo bomo prepoznali ali to sploh želeli, odvisno od stanja zavesti. 

Zato je najboljše, kar lahko narediš v zapletenih odnosih, da odpustiš v tem in preteklih življenjih, sebi in nato še drugim, tudi če ne veš, za kaj točno gre.