Kuharska knjiga, indijski recepti in potopis, avtorici Hana in Beba Splichal

Preden sva šli s Hano prvič v Indijo, sva spraševali prijatelje in znance za nasvet. Andrej je rekel, naj ne nasedava zgodbam. Znanstvenik pač. Sedeli smo na tleh v njegovi majhni sobi, polni indijskih predmetov. Pripovedoval je o tepihu, ki so ga iz trgovine v Indiji poslali za njim, čeprav je močno dvomil, da ga bodo. Marjan nama je skoraj s solzami v očeh razlagal o votlinah v okolici Pune. Skupaj smo polistali težko knjigo fotografij preprostih ljudi in neverjetne pokrajine, kamor sva se odpravljali. Sedeli smo na klopi pod drevesom, njemu se je z ahtovki v roki mudilo v službo, je že zamujal na vlak. Hana je bila takrat stara dvanajst let, svetlomodre oči in dolgi lasje so naredili vtis krhke deklice, kar sploh ni bila. Ne morem si predstavljati, da sva res napolnili dva nahrbtnika, manjši je bil v vsakdanjem življenju šolska torba, in šli na drugo stran sveta.

V Mumbaju sva pristali sredi noči. V večmilijonskem mestu nisva imeli rezervacije, nikogar, ki bi ga poznali, nobenega naslova, kamor bi lahko šli. Spomnila sem se, da morda ni dobro, da sami potujeva ponoči, zato sem pri prevzemu prtljage pogledovala, koga bi ogovorila, ali gre morda v najino smer in bi si lahko delili taksi. Nihče se mi zdel primeren, kovčki in potovalke, vrečke in prelepljene škatle so se vozili mimo kot na vrtiljaku, zaspani, utrujeni potniki so hitro potegnili svojo prtljago in še hitreje odšli skozi izhod. Med zadnjimi je potegnil nahrbtnik k sebi dolgolas in bradat moški. Bil je moje zadnje (in prvo) upanje. Gledal naju je napol zaskrbljeno, napol jezno in večkrat me je prosil, naj ponovim.

“Prvič sta v Indiji, sami potujeta, nimata nikogar tu, ne vesta, kako priti v Mumbai niti iz Mumbaja naprej v Pune? In sredi noči smo.”

Bil je videti utrujen in starejši kot takrat, ko sem ga ogovorila. Kot bi se v parih minutah postaral.

“Zakaj pa ravno v Pune?”

“Greva v Oshojev center,” povem, najmlajša nevljudno široko zazeha.

Bradat rešitelj si z nevidno elastiko poveže lase v čop, z odprtim obrazom se zazre navzgor, odkimava in se ob tem smeji. “Osho, ti stari šaljivec, kje si mene našel!” Vse nahrbtnike smo naložili na voziček, na vrh namestili Hano, takoj je zaspala, midva pa sva do jutra klepetala, napol čepe na kovinskem drogu ob steni. Izkazalo se je, da pozna Indijo in tudi to letališče, znal se je pogovoriti z varnostniki v meni takrat neznanem jeziku, da so nas pustili v medprostoru, kjer ni niti stolov, kaj šele udobnih naslonjačev za dremanje, dokler se ni zdanilo. Bil je med prvimi, ki so sledili Oshoju, in ustvarili komuno, ki je danes le še meditacijski center. V teh urah sem doživela prvo posvetitev v duhovne razsežnosti in materijalno realnost Indije. Zjutraj naju je pospremil do avtobusa, v katerem je že dremalo nekaj potnikov, zavitih v značilne indijske rute. Kaj je rekel vozniku, da si je ta otresel prah s hlač in odložil majhen plastičen lonček s čajem, nisem nikoli izvedela. Avtobus se je stresel, vrata so se zaprla, komaj sva še ujeli pogled na vedno manjšo postavo Oshojevega sanjasina, ki nama je mahal za srečno pot med tisoči avtomobili, avtobusi in taksiji, parkiranimi na letališču v Mumbaju. Drseli smo v mehko megličasto jutro, nasičeno z vonjem po izpušnih plinih, ki se je mešal s kadilom z oltarja na voznikovi armaturi. Šele čez nekaj časa me je prešinilo, da, o moj bog, nisva izmenjala kontakta, da nič ne vem pravzaprav o njem, nikoli ga ne bom več videla ne slišala, da bi se mu zahvalila. Pekoča bolečina v prsnem košu je popustila šele, ko sem se dobro zjokala v rokav, čisto potiho, da ne bi zbudila Hane, ki je sanjala z odprtimi usti, medtem ko naju je avtobus premetaval po cesti. Tudi jaz sem zaspala in se zbudila šele, ko smo se ustavili točno pred vrati Oshojevega centra. Takrat še nisem vedela, kako popolnoma nemogoče je, da se kaj takega zgodi. Pa vendar se čudeži tam nenehno dogajajo. Moj nahrbtnik je bil že prislonjen na zid iz črnega marmorja, za njim in visokimi bambusi pa so bile neke sanje, ki so postale resničnost. Tista cesta je bila naslednja leta zaprta za promet, morda je še vedno. Avtobus ne bi mogel več zapeljati do vhoda. Včasih, ko sem v dolgi kostanjevo rdeči obleki zgodaj zjutraj prihajala v center, sem se spomnila vseh podrobnosti, tudi drhtenja na koži. Vstopila sem v drug svet in vedela, da se nikoli več ne vrnem takšna, kot sem bila pred tem.

 

Najine popotniške zgodbe so zbrane v knjigi Kurkuma in vanilija.

Naročilnica spodaj! Polno veganskih receptov ima, ki jih okušaš tudi, če jih samo prebiraš. Prevedena je tudi v angleščino. V decembru jo razpošiljava z lepimi pozdravi brez poštnine.

 

Naročilnica za knjigoKurkuma in vanilija (32 €)

Cena knjige je 32 eur. Na vaš e-naslov vam bomo poslali predračun, po plačilu vam knjigo pošljemo po pošti.